TALIJA GLEDALIŠČE

POSLANICI OB DNEVU GLEDALIŠČA 2016

Poslanici v PDF formatu:


SVETOVNA POSLANICA
Anatolij Vasiljev
POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA 2016
Je gledališče potrebno?
Se sprašujejo tisoči profesionalcev, ki jih je gledališče razočaralo, in milijoni ljudi, ki so se ga naveličali.
Čemu nam bo?
V časih, ko je oder tako nepomemben v primerjavi s trgi mest in pokrajinami držav, kjer se odigravajo resnične tragedije iz dejanskega življenja.
Kaj bi z njim?
Pozlačeni balkoni, plišasti sedeži, zaprašene kulise, izumetničeni glasovi ali pa nasprotno – črne škatle, popackane z umazanijo in krvjo gomile pobesnelih golih teles.
Kaj nam gledališče lahko pove?
Vse!
Gledališče nam lahko pove vse.
To, kako žive bogovi na nebu, to, kako trpijo ujeti v podzemlju, to, kako strast povzdiguje in ljubezen pogublja, to, kako dober človek ni potreben, to, kako prevara zmaguje, to, kako ljudje žive v stanovanjih, otroci pa v taboriščih za begunce, in to, kako se vračajo na pogorišča, in to, kako se ločujejo od svojih dragih, gledališče lahko pripoveduje o vsem.
Gledališče je bilo in bo za vedno.
Prav zdaj, teh poslednjih petdeset, sedemdeset let je še posebej nujno potrebno. In to zato, ker je izmed vseh umetnosti edino gledališče – od ust do ust, iz oči v oči, iz rok v roke in od telesa k telesu. Ne potrebuje posrednika, med človekom in človekom je kot najčistejša stran neba, niti jug niti sever niti vzhod niti zahod – svet sam iz sebe, ki žari z vseh štirih nebesnih strani in ki ga lahko neposredno izkusi vsak, sovražen ali prijateljski posameznik.
Gledališče mora biti raznovrstno.
In med raznovrstnimi in številnimi gledališkimi formami bodo arhaične oblike gledališča potrebne najbolj od vseh. Gledališča ritualnih oblik ne smemo primerjati s sodobnim gledališčem modernih narodov. Kultura po vsem svetu se siromaši, namesto preprostega bistva in našega srečanja z njim nam podtikajo »kulturne informacije«.
Gledališče je odprto. Vstop je prost.
K vragu tehnične igračke in računalniki – pojdite v gledališče, usedite se v parter ali na balkon, prisluhnite besedi, poglejte žive podobe: pred vami je gledališče, ne podcenjujte ga in ne zanemarite ga v svojem hitečem življenju.
Gledališče mora biti vsakovrstno.
Samo enega gledališča nam ni treba – gledališča političnih iger, gledališča politične mišelovke, gledališča politikov, gledališča politike. Gledališča vsakodnevnega nasilja – posamičnega in množičnega, gledališča trupel in gledališča krvi na trgih in ulicah, v prestolnicah in na podeželju, med verstvi in med ljudstvi.
Prevedla: Tatjana Stanič


SLOVENSKA POSLANICA

OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA
Kaj danes gledališče išče?
Išče človeka.
In v človeku skrivnost.
Skrivnost je individualna.
V individualnem je moč prebrati univerzalno.
V univerzalnem tiči transcedenca.
Trancedenca išče čustvo.
Čustvo hrepeni po ravnovesju.
Ravnovesje si želi ljubezni.
Ljubezen je Eros.
Eros zahteva Tanatos.
Tanatos potrebuje očiščenje.
Očiščenje je smrt.
Smrt se skriva v življenju.
Življenje želi sobivati z drugim življenjem.
Drugo življenje so nove sanje.
Sanje so mišljenje v slikah in podobah, v katerih je človek vedno sam.
V osamljenem človeku je prisotna čustvena nenehnost.
Kadar čustvena nenehnost zagleda drugo čustveno nenehnost, v njej prepozna svojo lastno.
Nenehnost je identiteta.
Identiteta išče smisel.
Smisel niso vrata do resnice.
Smisel je okno, skozi katerega smo poklicani, da lahko splezamo skozenj.
In potem na novo izumljamo resnico, ko jo gledamo z drugega zornega kota proti vratom. Ta vrata niso prizemljena.
Ta vrata lebdijo pod kotom.
Presežnost vrat je prav v odmiku, nagnjenosti in premiku osi.
Os je smisel.
Smisla ni brez nesmisla.
Nesmisel je v nedoumljivosti.
Nedoumljivost je neznosnost.
Neznosnost je iskanje.
Iskanje je čas.
Čas je lepota gledališča.
To danes išče gledališče.
Spoštovani, srečno ob prazniku!
Polona Juh