MOJE ŽIVLJENJE Z ALMO KARLIN

Moje življenje z Almo Karlin, projekt igralke Barbare Vidovič in režiserja Mihe Alujeviča, v produkciji zavoda Talija – ustvarjalni laboratorij, katerega nastanek sega v leto 2008, z osredotočenjem na usodo nenavadne Celjanke Alme Karlin (1889-1950) nadaljuje linijo gledaliških predstav, ki najdevajo nespregledljiv material v tej nekonvencionalni življenjski usodi. Zdi se celo, da intrigantna plat te zgodbe raste s časom, ki ga kapitalistične eksistencialije vse bolj vračajo v na videz preseženo nekdanje ozračje.

Barbara Vidovič se z Almo Karlin ni srečala prvič, saj je odigrala lik Thee Schreiber Gamelin, Almine življenjske sopotnice, že v celovečernem igrano-dokumentarnem filmu Alma M. Karlin: Samotno potovanje (rež. Marta Frelih, 2009). Moje življenje z Almo Karlin skozi Theino pripoved tako govori o prijateljstvu dveh žensk, o Theini usodi emigrantke v Sloveniji, o življenju Alme Karlin, o njenih evropskih predavanjih po končanem popotovanju po svetu, o njenem življenju pred, med in po drugi svetovni vojni, o sodelovanju z NOB, o Almini smrti. Theina pripoved se ne osredotoča na odisejo Karlinove kot samotne ženske, ki se je leta 1919 s pisalnim strojem podala na osemletno pot okrog sveta, pač pa se z dramaturškim zasukom odloči za specifičen zorni kot, tudi z navezavo na korespondenco obeh žensk, za perspektivo, ki spregovori o odnosu iz »večvedne« avktorialne pozicije. Pretresljivi aspekt te zgodbe ostaja izmerjeno sluten, a v ozadju. Komorno zastavljena predstavitev, kjer Barbara Vidovič sama odigra vse like, omogoča gledalcu, ki ni seznanjen z nenavadno Almo Karlin (»bitjem ženskega spola«, bi rekla sama), odličen vpogled v to figuro.

Režija s premeščanjem dogajanja med ospredjem in ozadjem in z igro detajlov prepušča vodilo igralski interpretki. Uprizoritvena plat interpretacije Vidovičeve priča o zanesljivi profesionalnosti izvedbe, ki je bržkone obsojena na osvajanje manjših, stranskih, bržkone spregledanih odrov, kar je brez dvoma paradoks. Prav takšnim razmeram pa se zdi predstava pisana na roko, saj ni vezana na spektakelsko zastavljene uprizoritvene pogoje, ostaja nepretenciozno osredotočena na vsebino.

Leta 1995 je igralka Polona Vetrih z upodobitvijo življenjske zgodbe Alme Karlin v monodrami Alma Uršule Cetinski vzpostavila kontinuiteto Alme Karlin v gledališkem programu Cankarjevega doma. Vedenje o Karlinovi, ki predstavlja pomemben del kulturne zgodovine Celja in Slovenije, kot tema pa privlači in zagotavlja široko občinstvo, se je odtlej razširilo: izšlo je več njenih knjig kot tudi knjig o njej, zato se zdi referenčni material na voljo (»virtualno domovanje« je dobila na portalu www.culture.si; po e-strani Osrednje knjižnice Celje je Pokrajinski muzej Celje pripravil o Karlinovi tudi virtualno razstavo). Ne glede na to pa se zdi, da je potrebno vpisovati vèdenje o Almi Karlin v širšo zavest s čim več vstopnih postaj.

Primož Jesenko

AGATHA


Nebojša Pop Tasič: Agatha

Cankarjev dom

Ob naročilu dramatiku, naj napiše dramo o Agathi Christie, se odvije zgodba literarno-detektivskega prodiranja v pravo osebnost,»resnico« slovite avtorice kriminalnih romanov in na obči ravni v »resnico posameznika«. Karlo Jederman, obupan, ker v njeni(avto)biografiji ni našel dovolj zanimivega materiala za svoje pisanje - po njegovem mnenju z izjemo površnega opisovanja(srečne) življenjske poti ne razkriva nič zares intimnega, nič o sebi-, si ustvari svojo izmišljijo, lasten konstrukt. Zdi se, da se v nočnih delovnih urah sredi  ustvarjalne blokade in kupa neproduktivnih misli pojavi kar sama, vsekakor pa kmalu prevzame vodstvo v razvoju konstrukta, imenovanega Agatha. Režiser Dušan Mlakar osnovno situacijo piščevega (neustvarjalnega procesa vodi z mehkobo, začetno dramatikovo zagato podaja z nekaj vsakdanje izpraznjenosti in grobosti, potopitev v dramatikove misli, sanje ali blodnje je mestoma skorajda poetična; tudi po zaslugi izvrstne Barbare Vidovič, ki hipoma prehaja različne vloge od Agathe do ženskih likov iz njenih in tujih romanov. Njeno naselitev različnih oseb ali jazov Pop Tasič utemelji z resnično amnezijo, ki jo je Agatha Christie utrpela po družinskih pretresih, in spretno povezuje s Aktivnostjo našega jaza nasploh. Kdo smo, kaj je naše najbolj intimno jedro, kako se razkrivamo drugim, ali sploh

lahko spoznamo drugega ali vanj le projiciramo lastne predstave so vprašanja, ki se na široko odpirajo tako v kreaciji Barbare Vidovič kot v odnosu med njeno Agatho z več jazi in Jedermanom. V precej neformalni pisarni, lahko tudi skromni domači sobi z delovno mizo - Gašper Jami kot Jederman je le kulturni delavec sodobnega časa -, se znajdeta dva povsem različna svetova. Današnji čas predstavlja nekoliko raztreščen, ciničen, kot da od tega časa utrujen in zaslepljen Jarnijev Jederman - slehernik, kar je enako kot kdorkoli ali nihče, kot duhovito pripomni Agatha (da je ta dramatik, umetnik, je Pop Tasičev cinični komentar z

drugačnim pomenom). Tavajočih misli, obremenjen in ne preveč zainteresiran za aktualno nalogo, a takšno je pač naročilo, je zatopljen le v svoj ustvarjalni problem, ne prepozna pa, da se to, kar išče, ves čas razkriva pred njim. Nasproti mu stoji Barbara Vidovič kot očarljiva dama viktorijanske dobe, samostojna ženska in uspešna pisateljica, ki vidi širšo sliko in se

je s skromnostjo ter modrostjo naučila (pre)živeti in si urediti svet kot smiseln. Nasproti si stojita dramatik godrnjavega izraza, ki piše o življenju drugih (Marlene Dietrich in Marilyn

Monroe sta mu povzročala manj težav, izvemo v duhovitem Pop Tasičevem avtoreferencialnem utrinku), in oseba, ki je stopala skozi življenje z optimističnim pogledom in v njem iskala srečo, pa čeprav je v tem realnost neločljivo prepletala z domišljijo. Zaradi samih izrisov oseb – njene zrele dobrohotne naklonjenosti in njegove ranljivosti - ter blage,

razumevajoče prizanesljivosti režijskega pogleda oba svetova ne trčita ob nepremostljive razlike, temveč se postavita v produktiven dialog, v katerem subtilno pronica na plan tudi iskana Agathina intimna skrivnost - kot jabolko spoznanja in navdih za slehernika.
NlKA ARHAR, Delo

-----------------------------------------


Ljubljana - MMC RTV SLO, STA


Agatha: o kraljici kriminalk

V dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu bo ob 20.00 zaživela ljubljanska premiera drame Agatha avtorja Nebojše Popa - Tasića. Dramo, ki pod vprašaj postavlja biografsko raziskovanje in ukvarjanje z znano osebnostjo, je na oder postavil režiser Dušan Mlakar, v njej pa nastopata Barbara Vidovič (Agatha) in Gašper Jarni (Karlo Jederman).

V sivem območju med zgodbami in življenjem

Skrivnostnost, ki veje iz zgodb Christiejeve, sprva navduši vsakega novega raziskovalca njenega življenja. A Karlo Jederman, ki poskuša napisati igro o Agathi, si zastavi težje vprašanje: kdo je pisateljica v resnici. To mu odpre vrata v potovanje po življenju natančne, uspešne in marljive avtorice, ki na vsakem koraku postavlja pod vprašaj vse, kar smo o njenem življenju vedeli do zdaj. Odpira vpogled v Agathino razvejano osebnost. Njen "jaz" se prepleta s karakterji oseb iz njenih in tujih romanov, svoje življenje pa je nekajkrat dobesedno prenesla v svoje zgodbe, so o predstavi zapisali na spletni strani Cankarjevega doma.

Predstava tako pod vprašaj postavlja biografsko raziskovanje in ukvarjanje z znanimi avtoricami in avtorji, hkrati pa postavlja vprašanje, kdo pravzaprav smo.

Predstava Agatha je nastala v koprodukciji CD-ja in zavoda Talija - ustvarjalni laboratorij. Premierno je bila uprizorjena 16. decembra lani v Celjskem mladinskem centru. V Cankarjevem domu bodo ponovitve na sporedu še 25. in 27. februarja ter 30. in 31. marca.

Christiejeva velja za najbolj prodajano in prevajano avtorico vseh časov. Njene knjige so po svetu našle več kot štiri milijarde kupcev, prevedene pa so bile v več kot 100 jezikov.

Bohinj je prelep za umor -

Avtorico je pot zanesla tudi v Bohinj, s svojim drugim možem ga je obiskala poleti leta 1967. Njen odgovor na vprašanje, ali bo Bohinj prizorišče za eno izmed njenih kriminalnih zgodb, je bil: "Bohinj je prelep za umor." Christiejeva je bivala v sobi 204, ki je še vedno opremljena kot v času pisateljičinega obiska.

-----------------------------------------

AGATHA

V Agathi, miniaturi za dva igralca in en prenosnik, se za komorno predstavo dvoranica Duše Počkaj v Cankarjevem domu prelevi v boemsko raztreščeno dnevno sobo pisatelja Karla Jedermana, fiktivnega karakterja, ki gledališkim odrom ni neznan.

Če se je v ustvarjanju Nebojše Pop Tasića do sedaj večkrat pojavil kot fantomski šansonjer s štajerskim naglasom, se tokrat utelešuje v prepričljivem Gašperju Jarniju z vehementnostjo polnega, dodobra utečenega lika s svojim lastnim značajem. Preobremenjenega Jedermana v deliriju cenenih hlapov žganjice obišče predmet njegovega raziskovanja: nihče drug kot legendarna Agatha Christie, o kateri naj bi napisal biografsko igro. V dobri uri dialoga med dvema nasprotujočima si, pa vendar čudno nepričakovano podobnima karakterjema, smo tako večkrat priča preveč gostobesednemu in skorajda klišejskemu modrovanju o življenju, ljubezni, sovraštvu in smrti. Ob podrobnejšem poslušanju se nam zazdi, da je morda prav Christiejeva avtorica večine replik, ki so izrečene med protagonistoma – na trenutke je slog govora kot posnetek glasov Hercula Poirota ali Miss Marple. Tudi lik Agathe govori skozi druge – v večeru se predstavi približno petkrat, vsakič z drugim imenom: Celia, Ariadne, Teresa, Blanche, Mary. Kdo je torej ta izmuzljiva, eterična ženska, ki se tako vztrajno umika skoz vrstice svojih kriminalk, ki trpi za selektivno amnezijo, ki izgine in se pred neprijetnimi dejstvi skrije v toplice? Drobcena, v črno oblečena postava Barbare Vidovič zdaj ihti, zdaj rohni, zdaj z elegantno angleško zbranostjo pije čaj. Je mogoče, da se je tudi v krhko pisateljico naselil morilski duh in je njeno pravo življenje pravzaprav njena največja detektivska umetnina? Ne vemo, kdo je, in verjetno ne bomo nikdar vedeli, kdo je v resnici bila Agatha. Lahko pa ji, kot modruje Jederman ob začetku predstave, oprostimo, saj je v vsej svoji človeškosti lahko le popolnoma nedolžna.

Ajda Bračič
Koridor - križišča umetnosti 


----------------------------------------------


Ostarele dame

Nebojša Pop – Tasić: Agatha. Režija Dušan Mlakar. Koprodukcija Talija, Celje, Cankarjev Dom, Ljubljana. Februar, 2015.

Tokrat se Karlu Jedermanu, sicer pogosti alteregovski pojavi Nebojše Popa Tasića, ki je priskrbel naslove kabaretom v avtorjevem mariborskem obdobju, bolj zajebantu kot sleherniku, bolj fantastu kot človeku akcije, celotna igra nasanja. Pritakne se mu na nedoločljivi meji med snom in budnostjo, zmanjšano treznostjo in blago večerno predspalno nalitostjo, s katero utaplja pisateljsko blokado. Poskuša se spoprijeti z enigmatično Agatho Christie, najbolj priljubljeno pisateljico detektivskih romanov, Avtorico Mišelovke, ki je na gledaliških odrih neprekinjeno že 60 let, damo superlativov v prodaji in prevodih in, izhajajoč iz njene avtobiografije, skoraj obupa. Biografija misija nemogoče: dolgočasno srečno otroštvo, podatek, da jim je ob očetovi smrti šlo malo težje in so zato omejili pogostost jastoga na jedilniku, takšne podobe, zraven pa podobe zasanjane in propadajoče kolonialne Anglije, malo otožnosti ob skrčenju in nekaj manj brezskrbnosti ob izkoriščanju in vladanju drugim. Ženska brez skrivnosti in skoraj brez posebnosti, če prikličemo Musila, edina zares skrivnostna in teže razumljivi podrobnosti v njenem življenjepisu sta izginotje in amnezija v trenutku, ko jo je zapustil mož.

Če ne v tistem hipu, pa vsaj v takšnem stanju se prismukne v malce otopel in načet svet Jedermana, z zakritim obrazom in v strogi obleki, in njuno medsebojno zapeljevanje in razkrinkavanje se začne.

Preigrata nekaj njenih identitet, iz Agathe te pravzaprav kar bruhajo, skriva se za maskami. Slej ko prej so vse znotraj nabora, kakršnega bi pričakovali od angleške lady, spodobne, zadržane, nevpadljive; zazdi se nam – to je pravzaprav Jedermanova ugotovitev –, da je bila tako zelo neizstopajoča zato, ker je vse svoje notranje boje in dileme izpisala, poslala druge na misijo, ki je sama ni uspela opraviti, obenem pa je v sebi dobro skrivala svoje krvoločne junakinje in jim ponudila skrivališče in azil. Kot nekatere od njih se tudi predstavlja, če se z njimi celo hipno ne identificira, pa čeprav jih razširi s tistimi iz Thackerayevega romana. Niza, hladno in ne brez nekakšne privoščljivosti in potlačene strasti, epizode krvavih obračunov in medsebojnih umorov iz krogov svojih najbližjih, slej ko prej angleške aristokracije, ter zraven skrivnostno zatrjuje, da je v vsakem posamezniku skrit morilec. S pristavkom, seveda, da morda le v njej ne, saj je svoje morilske potenciale že potrošila z vsemi umori, ki jih je opisala.

Imamo torej pisatelja s pisateljsko blokado, ki se manično ukvarja z Agatho in ne izkoplje nič zanimivega ali dramatičnega, in se mu potem, malce obupanemu nad zadano nalogo in navdahnjenemu z viskijem, pisateljica s svojih številnih vlogah tudi prikaže in ga spodbudi, stopi z njim v dialog. Ko se mu nalivanje spremeni v žebranje in pobebavljenost, v logoreični formalizem, se mu kot fantazma pojavi Agatha, pove svoje im po koncu seanse obljubi, da je iz srečanja že nastalo besedilo, da je bilo srečanje na nedoločljivi meji verjetnega produktivno. Vendar je produkt, izplen, kot po navadi pri nalitežih, ravno tisto žebranje in izštevanje.

Režiser Dušan Mlakar postavlja dogajanje na scenografsko skiciran oder s knjižnimi policami v ozadju in delovno mizo, za katero kraljuje Jederman, Agatha pa pride amnezična, s pajčolanom čez lice, v črnem, in večinoma sedi, tudi takrat, ko trčita oba svetova, zasliševalski Jedermanov in defenziven Agathin. Gašper Jarni odigra poustvarjalca kot z vsemi žavbami namazanega pisca, ki je do portretiranke oziroma materiala za svojo igro precej posmehljiv, polemičen, njegov odpor do Agathine polikane biografije in dolgočasnega življenja se kaže v izrazu odpora, skoraj gnusa na obrazu, nič manj ni razvidna v igri njegova samoironija, ko govori o lastni ustvarjalni nemoči ali o dometu lastnega pisanja. Upravičeno je napadalen, saj je Agatha Barbare Vidovič skrivnostna in nedosegljiva; enkrat odsotna in kot v vzporedni dimenziji, s pogledom, uprtim nekam čez in morda navznoter, drugič skrivnostno zaupljiva in skoraj mila. Predvsem je njena igra izrazito disciplinirana, prav angleško minimalistična, morda tudi zaradi opravil, recimo pitja čaja, nekako spominja na ufilmnjenja viktorijanskega romanopisja. Deluje prepričljivo, ker je kot iz ekranizacije kakega romana Jane Austen ali Virginie Woolf; drobne geste, nobenega čustva, ki bi prodrlo navzven, čeprav slutimo živahno notranje dogajanje, tudi zvijačnost, ki naj ga prikrije. Natančno režijsko vodena in psihološko podprta igra, kar je sploh Mlakarjev zaščitni znak, postavljenost dogajanja na fantastično mejo, kjer ne vemo, kaj je res, zaradi vsega tega je uprizoritev gledljiva in hkrati skrivnostna, sugestivna; seveda pa končne razrešitve enigme najbolj brane avtorice detektivk, ki je nad svojimi liki tokrat kar malo vzvišena, ne pričakujemo, tako velikega bremena in špekulacij si – k sreči – nočejo oprtati.

Matej Bogataj

---------------------------------------------------

Agatha Christie: ženska, ki je strah pred smrtjo premagala z ubijanjem ljudi

Predstava Agatha v Cankarjevem domu se na zgoščen, spreten in simpatičen način ukvarja z najbolj priljubljeno in uspešno pisateljico vseh časov.

Agatha Christie je napisala 66 kriminalnih romanov in 14 zbirk kratkih zgodb. S svojimi liki, kot so Hercule Poirot, Jane Marple in drugi, je osvojila srca tako ljubiteljev in ljubiteljic kriminalk kot širšega kroga bralcev in bralk, zaradi česar je postala najbolje prodajana avtorica vseh časov; po nekaterih ocenah naj bi več knjig "prodal" le Shakespeare.

Vprašanja, kdo je v resnici avtorica, ki je v svojih romanih umorila na desetine ljudi, se je v predstavi Agatha lotil Nebojša Pop – Tasić.

Napeti romani, dolgočasna avtobiografija

Agatha v režiji Dušana Mlakarja prisega na minimalna pripovedna sredstva, skromno opremljeno študijsko sobo pisatelja, ki dobi nalogo, da o Agathi Christie napiše gledališko predstavo, kar pa je, zaradi bojda neizmerno dolgočasne avtobiografije, praktično nemogoče.

Karl Jederman, ki ga odigra Gašper Jarni, se zato v svoji domišljiji zateče k pogovorom z avtorico, prek katerih želi izvedeti kaj pikantnega iz njenega zasebnega življenja, kaj o njenem izginotju po ločitvi, ko naj bi izgubila spomin, ali pa kakšno podrobnost, ki bi dokazovala, da vendarle ni imela srečnega otroštva.

So lahko srečni otroci dobri umetniki in umetnice?

Predstava, ki se sprva osredotoča zgolj na eno avtorico, v vlogi Agathe Christie je preprečljiva Barbara Vidovič, ki spretno preklaplja med številnimi obrazi avtorice, začne odpirati precej širša vprašanja o razmerju med biografijo in fikcijo avtorja ali avtorice. Besedilo Pop Tasića je v tem še posebej spretno, saj lik Agathe skozi svoje alter ege, ki jih prevzema, načenja tako vprašanja mrhovinarskega brskanja po zasebnosti kot vprašanja spola v družbenem kontekstu.

Zakaj je za uspešno avtorico dejstvo, da obvlada svojo obrt in da pri pisanju misli na trg, očitek, zakaj častimo pisatelje genije, ki se na bralstvo požvižgajo, zakaj je srečno otroštvo v ustvarjalnem svetu dojeto kot ovira. Agatha Christie naj bi svoj strah pred smrtjo, ki ga imajo tudi srečni otroci, reševala tako, da je v romanih ubijala druge.

Lahkotno o velikih vprašanjih

Gašper Jarni in Barbara Vidovič se ves čas poigravata s stereotipi, ki jih imamo na primer o nesrečnih biografih in uspešnih pisateljicah, z drobnimi vložki, kot so pogledi k občinstvu, pa predstavi dodajata humorno lahkotnost.

Predstava Agatha se tako avtorici najbolj približa prav z vzdušjem, torej z velikimi vprašanji in lahkotnim, udobnim vzdušjem, medtem ko resnica o pisateljici še naprej, kot se za avtorico kriminalk spodobi, ostaja zavita v skrivnost.

Deja Crnović, Siol

-------------------------------------

KAKO SEM POSTAL SLOVENEC

Matej Bogataj, Sodobnost

Tasič je zabaven in duhovit, njegov nastop je suveren, mehko prehaja iz ene epizode v drugo in se pri tem pošali malo iz (tukaj) večinskega, malo pa tudi iz svojega lastnega napačnega razumevanja. Pri tem je prav šarmanten, njegov pogled, s katerim malo spominja na (mladega) Jimmyja Staniča, je mehak in skoraj pomirjen, za njim pa slutimo lucidnost in živahno dogajanje, ki ga v izvedbi dobro in disciplinirano podredi izvedbenemu minimalizmu, ki je igralskozadržan, glasbeno pa kantavtorski, morda z nekaj primesmi starogradskih pesmi. (…) Vsekakor pa je to topel in intenziven, s svojo samoironijo in destereotipizacijo diskretno na smejalno žlezo usmerjen gledališki dogodek.


 

Eva Kraševec, Delo

V svojih pripovedovanjih razdela različne segmente slovenstva in jih nenehoma povezuje s svojo percepcijo in z odnosom do njih. Pri tem Pop Tasić niha med otroško naivnostjo opazovalca in med preračunanimi trenutki komike v dramaturški kompoziciji, vzporedno pa se poglablja njegova razmišljujoča filozofska podlaga, ki nenehno preizprašuje njegovo vsakokratno trenutno pozicijo. Skozi trenutke, ko igra kitaro in ob spremljavi Matije Vastla na trobenti izvaja svojo kantavtorsko glasbo, je resnično z nami. Takrat sta njegova koncentracija in vpliv na avditorij najmočnejša. (…) Pop Tasić se usede na barski stol, izgubi pozo uglajenega Slovenca in skozi svoj šarmanten, mestoma še vedno eksotično zveneč govor s srbsko poudarjenimi vokali prelije svojo (slovensko) dušo med občinstvo. Takrat ga tudi zares vzamemo za svojega.


 

Nika Leskovšek, Dnevnik
Projekt Slovenec problematizira prav paradoksalnost dejstva, da v anekdotični "priliki" o izgubljenem sinu le-temu poskus pripadnosti novemu (boljšemu?) svetu uspeva prav ob potenciranju njegove trpkosti - tako zaradi posvojevanja tipično slovensko morbidnih tematik kot tudi vsesplošne nezadovoljnosti z mačehovskim odnosom države. (…) Spekter žanrskega preigravanja upravičuje opredelitev uprizoritve kot "tragikomične kabaretne izpovedi" ter narekuje optiko oziroma, bolje, akustiko recepcije, ki postaja z vsakim korakom bolj osredotočena na glasbeno komponento (od kostumsko-scenskega zastavka do uspelega dialoga med trobento in električno kitaro).


© Copyright TALIJA GLEDALIŠČE