POSLANICI OB DNEVU GLEDALIŠČA 2018

Poslanici v PDF formatu:

MEDNARODNA POSLANICA.pdf MEDNARODNA POSLANICA.pdf
Size : 64.297 Kb
Type : pdf

SVETOVNA POSLANICA

Maya Zbib, Libanon
režiserka, igralka, pisateljica, soustanoviteljica gledališke skupine Zoukak

POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA 2018

Je trenutek povezanosti, neponovljivega srečanja, ki ga ne doživiš ob nobenem drugem posvetnem početju. Je preprosto dejanje skupine ljudi, ki se odloči, da se bo zbrala na istem kraju ob istem času, da bi sodelovala v skupni izkušnji. Je vabilo posameznikom, da postanejo skupnost, da izmenjajo ideje in si zamislijo načine, kako porazdeliti breme potrebnih dejanj ... da zlagoma obnovijo človeško povezanost in raje iščejo podobnosti kot razlike. Tukaj lahko določena zgodba izriše načela splošnosti ... V tem se skriva čar gledališča; ko uprizoritev znova dobi svoje arhaične lastnosti.

V globalni kulturi nebrzdanega strahu pred drugim, izoliranosti in osamljenosti, je skupna, intuitivna prisotnost, tukaj in zdaj, dejanje ljubezni. Da si vzamemo čas mimo takojšnje potešitve in individualnega prepuščanja užitkom v tej skrajno potrošniški dinamični družbi; da se upočasnimo, da skupaj opazujemo in razmišljamo, je politično dejanje, je plemenito dejanje.

Kako naj si po padcu velikih ideologij, ko svetovni red desetletje za desetletjem izkazuje svoj neuspeh, na novo zamislimo svojo prihodnost? Ko sta glavna skrb varnost in udobje in imata prednost v prevladujočih razpravah, se lahko še vedno vpletamo v nelagodne pogovore? Lahko stopamo proti nevarnim ozemljem brez strahu pred izgubo svojih privilegijev?

Danes je hitrost informacije bolj pomembna kot znanje, slogani so bolj dragoceni kot besede in podobe trupel so bolj spoštovane, kot so spoštovana resnična človeška telesa. Gledališče je tukaj, da nas spomni, da smo iz mesa in krvi ter da imajo naša telesa težo. Tukaj je, da prebudi vse naše čute in pove, da nam ni treba zgrabiti stvari in jih použiti le z očesom. Gledališče je tukaj, da vrne moč in pomen besedam, da politikom ukrade razpravo in jo postavi na njeno pravo mesto ... V areno idej in debat, v prostor skupne vizije.

Skozi moč pripovedovanja zgodb in domišljijo nam gledališče nudi nova videnja sveta ter drug drugega; sredi prevladujoče ignorance do nestrpnosti odpira prostor za skupni razmislek. Ko so ksenofobija, sovražni govor in bela nadvlada po letih garanja in žrtvah milijonov ljudi po vsem svetu, da bi postali sramotni in nesprejemljivi, zopet zlahka priplavali na površje … Ko mladoletnike streljajo v glavo in zapirajo, ker se ne uklonijo krivici in rasizmu … Ko v nekaterih velikih državah razvitega sveta vladajo neprištevne figure desničarskega despotizma … Ko atomska vojna kot virtualna igra lebdi med fantički na oblasti … Ko je mobilnost vedno bolj omejena na nekaj izbrancev, begunci pa umirajo na morju, medtem ko poskušajo vstopiti v visoke trdnjave varljivih sanj, ko se gradi vedno več dragih zidov … Kje naj izprašamo ta svet, ko se je večina medijev prodala? Kje drugje kot v intimnosti gledališča lahko premislimo o svoji človeški usodi, kje drugje si lahko predstavljamo nov svetovni red … vsi skupaj, z ljubeznijo in sočutjem, pa tudi s konstruktivnim soočenjem s pomočjo inteligence, trdoživosti in moči.

Prihajajoč iz arabskega sveta bi lahko govorila o težavah, s katerimi se pri svojem delu spopadajo umetniki. Ampak jaz sem del generacije gledaliških ustvarjalcev, ki smo imeli prednost, da so bili zidovi, ki smo jih morali rušiti, vedno vidni. Zato smo se naučili preoblikovati, kar je bilo na voljo, in sodelovanje ter inovacijo potisniti do njunih skrajnih meja: gledališče smo ustvarjali v kleteh, na strehah, v dnevnih sobah, na ulicah in cestah, občinstvo smo zbirali sproti, v mestih, vaseh in zavetiščih za begunce. Imeli smo prednost, da smo morali v svojih okvirih vse zgraditi iz nič, iznajti načine, kako se izogniti cenzuri, ob tem pa še vedno prestopati rdeče črte in kljubovati tabujem. Danes, ko financiranje še nikoli ni bilo tako skopo in je novi cenzor politična korektnost, ti zidovi stojijo pred gledališkimi ustvarjalci po vsem svetu.

Zato mora danes mednarodna gledališka skupnost kolektivno vlogo igrati bolj kot kdajkoli in se soočiti z vedno številnejšimi oprijemljivimi in neoprijemljivimi zidovi. Bolj kot kdaj prej moramo spet iznajti socialne in politične strukture, pošteno in pogumno. Soočiti se moramo s svojimi pomanjkljivostmi in prevzeti odgovornost za svet, ki ga soustvarjamo. Kot gledališki ustvarjalci sveta ne sledimo ideologiji ali enemu prepričanju, ampak nam je skupno naše večno iskanje resnice v vseh njenih oblikah, naš nenehni dvom v status quo, naša kritika tiranskih sistemov oblasti, in nenazadnje, naša človeška integriteta.

Veliko nas je, neustrašni smo in nikamor ne gremo!

prevedla Maja Sever

SLOVENSKA POSLANICA

Jernej Lorenci
režiser

POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA 2018

Gledališče noče predstave, hoče dogodek.

Noče predstavljati, hoče biti. Scela navzoče. Do kraja prisotno.

Hoče se dogoditi tukaj in zdaj, v krhkem in praznem in krutem presečišču med odrom in avditorijem, v absolutnem sedanjiku.

Noče ponavljanja in predvidljivosti; noče moraliziranja, noče pridige. Prezira novo, ki je novo zgolj zaradi novega.

Želi si negotovosti, nepredvidljivosti, nevarnosti.

Hoče zapeljevati in odbijati. Božati in mrcvariti. Dolgočasiti in čarati. In pogosto vse to hkrati.

Gledališče hoče, da na iste, znane in poznane reči pogledamo drugače.

Obsedeno je z ljubeznijo, smrtjo, samoto, strahom, posameznikom in skupnostjo. In z vsemi kombinacijami. In neskončnimi variacijami.

Gledališče ve, da nobena variacija ni prava, ni končna in ni dokončna. A hkrati ve, da je konec prav takrat, ko gre za lažno kombinacijo, za prikrit posnetek, za preračunljivo variacijo.

Predvsem pa ve, kdaj smo skupaj. In kdaj vsak zase.

Jaz sem režiser, ker so igralci. Sem moški, ker imam ženo. Oče, ker sta Pipa in Jakob. Profesor, ker so študentje. Mlad, ker sta Mile Korun in Dušan Jovanović. Star, ker so Nina Ivanišin, Maruša Majer in Aljaž Jovanović. Debel, ker je Matej Puc. Visok, ker je Bojan Emeršič. Neumen, ker je toliko pametnejših. Pameten, ker nisem najneumnejši. Ateist, ker so verujoči. Slovenec, ker so Francozi, Čilenci in Sirci. Sem zgolj v odnosu. Sem vsota odnosov. Sam sem nič.

Pod povečevalnim steklom gledališča – ker v gledališču je vse malo veliko – je moj nič še bolj ničev, če se čvrsto ne vpnem v mrežo odnosov. Ko zlorabljam oder za to, da kažem sebe. Ko, kadar sem gledalec, sedim v parterju, ker se spodobi.

Gledališče me hoče celega, z vsem, kar sem; gledališče ne dela razlik, ne sodi, ne moralizira. Gledališče hoče, da hočem, da hočem zares. Hoče pa tudi, da se prepustim, da se skorajda razblinim. Da sem torej do kraja jaz in hkrati tudi nekak nejaz, ki je ti in je on in je vi.

Ko se je pred davnimi časi v človeku pojavila razpoka in še kasneje postala praznina, se je rodilo gledališče; ki nam velikodušno ponuja svojo praznino – prazen prostor, gledališki oder –, da bi se srečevali in se srečali in ga polnili. In včasih, ko postane predstava dogodek, tudi napolnili.

Jernej Lorenci